Uf, kaksna tri in pol leta nazaj mi je, sedaj moz-takrat fant, popravljal mojo podrtijo od avta. V tistem se je oglasil tast, vprasal, ce sem tanova tamlada, moj je ponosno odvrnil, da ja, tast je bil takoj navdusen nad mano in totalno ponosen na sina.

Sine je hitro izkoristil navdusenje in snel z njegovega clia stikala, ter jih namestil v mojega, so sla v franze jaz pa sem imela tehnicni pregled tisti dan.
Tast je rekel, da, ce je se kaj takega kar rabim, naj kar vzame, da bo ze postimal.
Jaz moram priznati, da me je skoraj kap, kaj takega pa se ne.

Cez nekaj mesecev mi je razlozil, da sem tu doma (stanovanje je njegovo), prav tako moja hci. Hci ju je zacela klicati ata in mama, nekje vmes sem zanosila.
Ata je prebarval sto let staro posteljico, ki sem jo imela na podstresju pri svojih starsev se od hcere.
Najinega sina je obozeval, ja, je taprav ata.
Pred pol leta sva se porocila, z mojim ne z atom jasno, cisto skromno in na hitro. Otroke sva pustila pri njih v varstvu, se prej naju je pa pobaral, naj le kaksen dan podaljsava medena dneva. Pa sem mu odvrnila: eh, bova pa se kdaj sla.
Ni mi oporekal, do takrat je najbrz ze ugotovil, da se mi ne splaca.
Vceraj sva ga sla pogledat v bolnico, tistega ata od prej ze zdavnaj vec ni, nekje pol manj ga je, ga je cisto pobralo.
Zunaj apetit, ker ga enostavno vec nima in ne je nicesar vec, znotraj pa rak. Zdravili ga ne bodo, nekaj pregledov bodo se naredili to je pa nekako to, ostane le se lajsanje bolecin.
Dobila sva zadnja navodila kako morava poloziti ploscice, urediti znotraj in zunaj hise, naj skrbiva za mamo in hodiva na vikend, ko se spocije bo pa on spet prevzel svoja opravila.
In to je to, sedaj lahko le cakamo, da nas ata umre.