ocistimo slovenijo

Akcija o kateri bomo se dolgo govorili, mene je ganila do srca pa nisem tocno vedela zakaj. Saj je samo pobiranje smeti.
Danes pa sem slucajno naletela na posnetek "free hugs" kampanje in se mi je prizgala lucka nad glavo, ce bi zivela v risanki, bi bila ogromna..
Ganilo me je druzenje, opazenje socloveka. Sem sem se preselila pred tremi leti, ljudi poznam bolj ali manj zgolj na videz, z nekaterimi se niti pozdravim ne. Tako blizu smo si danes, clovek se raje stran obrne, da bo le imel mir, bog ne daj, da bi si sosedje med sabo slucajno pomagali. Pogresam to, te radosti vaskega zivljenja kjer smo se vsi poznal odkar smo prisli na ta svet.
Spominjam se kako so ocetje hodili od ene do druge hise v gradnji in skupaj delali, mame so kuhale, otroci smo se pa igrali ter marsikatero tudi uspicili.
Sosedje so bili skoraj kot sorodniki, ce sem pozabila kljuc doma, sem imela vedno kje pocakat, ce je zmanjkalo sladkorja pa kam iskat.
S tem, da se svet spreminja, se lahko sprijaznem.
S tem, da izgubljamo eden drugega, da se ne znamo vec zastonj objeti, brez kaksnega posebnega razloga, se pa ne morem.
Tokrat so nas zdruzile smeti, ce nas doleti kaksna naravna katastrofa bomo morda celo prijatelji, kaj pa vem..