Uf, kaksna tri in pol leta nazaj mi je, sedaj moz-takrat fant, popravljal mojo podrtijo od avta. V tistem se je oglasil tast, vprasal, ce sem tanova tamlada, moj je ponosno odvrnil, da ja, tast je bil takoj navdusen nad mano in totalno ponosen na sina.

Sine je hitro izkoristil navdusenje in snel z njegovega clia stikala, ter jih namestil v mojega, so sla v franze jaz pa sem imela tehnicni pregled tisti dan.
Tast je rekel, da, ce je se kaj takega kar rabim, naj kar vzame, da bo ze postimal.
Jaz moram priznati, da me je skoraj kap, kaj takega pa se ne.

Cez nekaj mesecev mi je razlozil, da sem tu doma (stanovanje je njegovo), prav tako moja hci. Hci ju je zacela klicati ata in mama, nekje vmes sem zanosila.
Ata je prebarval sto let staro posteljico, ki sem jo imela na podstresju pri svojih starsev se od hcere.
Najinega sina je obozeval, ja, je taprav ata.
Pred pol leta sva se porocila, z mojim ne z atom jasno, cisto skromno in na hitro. Otroke sva pustila pri njih v varstvu, se prej naju je pa pobaral, naj le kaksen dan podaljsava medena dneva. Pa sem mu odvrnila: eh, bova pa se kdaj sla.
Ni mi oporekal, do takrat je najbrz ze ugotovil, da se mi ne splaca.
Vceraj sva ga sla pogledat v bolnico, tistega ata od prej ze zdavnaj vec ni, nekje pol manj ga je, ga je cisto pobralo.
Zunaj apetit, ker ga enostavno vec nima in ne je nicesar vec, znotraj pa rak. Zdravili ga ne bodo, nekaj pregledov bodo se naredili to je pa nekako to, ostane le se lajsanje bolecin.
Dobila sva zadnja navodila kako morava poloziti ploscice, urediti znotraj in zunaj hise, naj skrbiva za mamo in hodiva na vikend, ko se spocije bo pa on spet prevzel svoja opravila.
In to je to, sedaj lahko le cakamo, da nas ata umre.

ocistimo slovenijo

Akcija o kateri bomo se dolgo govorili, mene je ganila do srca pa nisem tocno vedela zakaj. Saj je samo pobiranje smeti.
Danes pa sem slucajno naletela na posnetek "free hugs" kampanje in se mi je prizgala lucka nad glavo, ce bi zivela v risanki, bi bila ogromna..
Ganilo me je druzenje, opazenje socloveka. Sem sem se preselila pred tremi leti, ljudi poznam bolj ali manj zgolj na videz, z nekaterimi se niti pozdravim ne. Tako blizu smo si danes, clovek se raje stran obrne, da bo le imel mir, bog ne daj, da bi si sosedje med sabo slucajno pomagali. Pogresam to, te radosti vaskega zivljenja kjer smo se vsi poznal odkar smo prisli na ta svet.
Spominjam se kako so ocetje hodili od ene do druge hise v gradnji in skupaj delali, mame so kuhale, otroci smo se pa igrali ter marsikatero tudi uspicili.
Sosedje so bili skoraj kot sorodniki, ce sem pozabila kljuc doma, sem imela vedno kje pocakat, ce je zmanjkalo sladkorja pa kam iskat.
S tem, da se svet spreminja, se lahko sprijaznem.
S tem, da izgubljamo eden drugega, da se ne znamo vec zastonj objeti, brez kaksnega posebnega razloga, se pa ne morem.
Tokrat so nas zdruzile smeti, ce nas doleti kaksna naravna katastrofa bomo morda celo prijatelji, kaj pa vem..

Računalniški debil?

Ne, samo jaz sem.
Znam nekaj malega programirat, veliko risat (photoshop, illustrator,..). Znam viruse spucat, sem prvak v hitrostnem tipkanju prispevkov ob vročekrvni razpravi na kakšnem forumu, Velikokrat tako bistroumno in tolikokrat pokomentiram, da ubijem debato.
Bom nehala naštevat, preveč je te samohvale, kot se radi izrazijo ljudje okrog mene. Jaz bi prej rekla dejstva in, ker je edino velecenjeno mnenje, pri meni, zgolj moje pri tem tudi vztrajam.
Ampak je pa treba priznat, da se lahko na glavo postavim, zmetavam html sem in tja kakor mi duša da pa mi zlepa ne uspe dosežt želenega videza.
Tako, da sem danes uradno odnehala, dovolj imam. Bom pač obdržala trenutno obliko bloga in upala, da če že vizualno nisem zanimiva, bom pa vsaj vsebinsko.
Kakorkoli držim pesti kar sama zase (imam bolj malo bralcev-nekdo mora držat).

Zdej pa ven, kosti zluftat, če bo vse po sreči pridem nazaj kot prerojena, polna novih idej in bom brez vsake težave dokončala včeraj n-krat prekleto torbico.

JAPAJADE!

O današnjem dnevu najraje ne bi izgubljala niti besede, čista grozljivka.
Končala sem eno torbico, začela drugo, narisala "načrt", lepo vse zastrigla in sestrigla ter pridno začela šivat.
Belo nit imam ravno eno tako konkretno navitje, a kaj ko se je pes, nebodigatreba, dva dni nazaj spravil nanjo.
En čas gledam kaj mi je storiti in po tehtnem premisleku ugotovim, da bom kar najbolje rešila šiviljsko situacijo, če enostavno postrižem stran štrleče niti.
Sem skoraj sigurna, da se večini že ob branju tega stavka svita zakaj to mogoče le ni tako fina ideja, no..jaz sem rabila dva dni.
Vsakič, ko sem zalaufala šivačko je zmanjkalo niti, to se mi je zgodilo vsaj trikrat. Bridko sem zaklela in zopet napeljala tisto nit, lepo počasi potrpežljivo.
Ko se je zadeva ponovila že nevemkaterič, sem popenila in začela odvijat s koluta, da bi prišla tej odisejadi do konca. Odvila sem kakšna dva metra in strokovno ugotovila, da sedaj ni več preteče nevarnosti in lahko mirno nadaljujem s šivarijo.
A mi žal bogovi šivanja niso bili naklonjeni, sem kar čutila na vodi, da bo isto..bilo je, nato je šla še igla na nekaj delov. Eden me je konkretno usekal v roko tako, da sem vrgla vse od sebe in zaključila.
Včasih je bolje odnehati, še bolje bi bilo, če bi odnehala že prej.

Večina ljudi iz takih banalnih stvari ne dela dogodka dneva, a moja 101% gorenjska narava vedno zakomplicira, tako pameten načrt naredim kako bom vse porabila, ničesar zavrgla in bo sploh vse kar počnem premeteno, dobro, zabavno,..pa še izplačalo se bo!
Japajade! :)